A kopalna kad, znan tudi preprosto kot akopelozkad, je posoda za vodo, v kateri se lahko kopa človek ali žival. Večina sodobnih kopalnih kadi je izdelana iz termoformiranega akrila, porcelanasto emajliranega jekla ali litega železa ali poliestra, ojačanega s steklenimi vlakni. Kad se v kopalnici namesti kot samostojno pohištvo ali v povezavi s prho.
Sodobne kopalne kadi imajo prelivne in odtočne odtoke ter lahko na njih nameščene pipe. Običajno so vgradne, lahko pa so samostoječe ali včasih pogreznjene. Dokler tehnologija termoformiranja akrila ni omogočila drugih oblik, so bile praktično vse kopalne kadi približno pravokotne. Kopalne kadi so običajno bele barve, čeprav je mogoče najti veliko drugih barv.
Astronavt Jack Lousma se tušira v vesolju, 1974
Pogosta sta dva glavna sloga:
Zahodnjaške kopalne kadi, v katerih se kopalec uleže. Te kopeli so običajno plitve in dolge.
Kopalne kadi v vzhodnem slogu, v katerih kopalec sedi. Ti so znani kotFurona Japonskem in so običajno kratki in globoki.
Zgodovina kopalnih kadi in kopanja[uredi]
Glavna članka: Kopanje in Zgodovina oskrbe z vodo in sanitarij
Tradicionalna kopalna kad (19. stoletje) iz Italije
Dokumentirani zgodnji vodovodni sistemi za kopanje segajo vse do leta 3300 pr. n. št. z odkritjem bakrenih vodovodnih cevi pod palačo v starodavni Evropi.[citat potreben]Dokazi o najzgodnejši ohranjeni osebni kopalni kadi so bili najdeni na otoku Kreta, kjer so našli 15-metrsko (5 čevljev) dolgo kad na podstavku, zgrajeno iz utrjene keramike.[1]
Kad s kremplji, ki je dosegla vrhunec svoje priljubljenosti v poznem 19. stoletju, izvira iz sredine 18. stoletja, ko je oblika krogle in krempljev nastala na Nizozemskem, morda umetniško navdihnjena s kitajskim motivom zmaja, ki drži dragoceno kamen. Dizajn se je razširil v Anglijo, kjer je bil zelo priljubljen med aristokracijo, tako kot je kopanje postajalo vse bolj modno. Prve kopalne kadi v Angliji so bile običajno izdelane iz litega železa ali celo kositra in bakra z naneseno barvo, ki se je sčasoma rada luščila.
Na Škotskem rojeni izumitelj David Buick je izumil postopek za lepljenje porcelanskega emajla na lito železo v 1880-ih, ko je delal za Alexander Manufacturing Company v Detroitu. Podjetje, kot tudi drugi, vključno s Kohler Company in JL Mott Iron Works, je začelo uspešno tržiti porcelanasto emajlirane litoželezne kopalne kadi, proces, ki ostaja na splošno enak do danes. Daleč od okrašenih nog in razkošja, ki sta najbolj povezana s kadmi s kremplji, je bil zgodnji primerek Kohlerja oglaševan kot "korito za konje/prašilnik, ki bo opremljen s štirimi nogami služil kot kopalna kad." Uporaba predmeta kot pečice prašičev je veljala za pomembnejšo tržno točko kot njegova sposobnost delovanja kot kad.
V drugi polovici 20. stoletja se je nekoč priljubljena kad s kremplji spremenila v vgradno kad z majhnim sprednjim delom predpasnika. Ta zaprti slog je omogočil lažje vzdrževanje in s pojavom barvne sanitarne keramike več možnosti oblikovanja za lastnika stanovanja. Družba Crane je leta 1928 na trg Združenih držav predstavila barvno kopalniško opremo in počasi je ta dotok možnosti oblikovanja ter lažjega čiščenja in nege privedel do skorajšnjega izginotja kadi s kremplji.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so kopalne kadi iz steklenih vlaken postale standard[citat potreben]za domove, ker so lahki in poceni.
James R. Wheeler in njegov brat Richard sta leta 1979 prilagodila akril, ki se uporablja za zunanje terme, za izdelavo akrilnih kadi. V sodelovanju s podjetjem Spartech Plastics so razvili sodobno koekstrudirano in trpežno akrilno kad. Podjetje American Bath Factory je prvo razširilo ponudbo akrilnih kopalnih kadi na masažne kadi, kopalne kadi s krempljastimi nogami ter veliko izbiro podstavnih in modernih kadi.
Postopek emajliranja kadi iz litega železa je izumil Američan David Dunbar Buick, rojen na Škotskem.
